Ocena tveganja za pranje denarja
Veljavni predpisi zahtevajo, da zavezanci (finančne institucije in drugi, torej tudi MBILLS) razvijejo in vzdržujejo sistem upravljanja s tveganji.
Tak sistem vedno temelji na oceni tveganja, ki nekoliko poenostavljeno rečeno temelji na treh vidikih:
S – stranka oziroma vrste strank in z njimi povezana tveganja;
P – produkti in storitve različnih vrst pomenijo tudi različno tveganje za pranje denarja;
G – geografski dejavniki pomembno vplivajo na tveganja, saj so nekatere države bistveno bolj tvegane od drugih.
Na podlagi teh meril se lahko določi skupno tveganje in temu primerno zastavi načrt ukrepov, ki jih je treba izvajati.
Vnaprej se lahko določi tudi ravni tveganja za posamezne vrste strank, produktov in storitev ter geografska območja, kjer organizacija posluje ali od koder prihajajo njene stranke. Tako vsaka stranka že ob začetku poslovanja dobi začetni profil tveganja. Pomemben del ocene je kasneje spremljanje in ocenjevanje vsake posamezne stranke in posameznih transakcij ter prilagajanje profila tveganja skozi čas.