Pomemben vidik ocene tveganj je vidik stranke (vidik S), kjer ocenjujemo tveganja glede na različne vrste strank.
V resnici ne. Vsaka vrsta stranke predstavlja določeno stopnjo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma. So pa nekatere vrste strank, kjer je tveganje neznatno (npr. državni organi).
Stranke, za katere se šteje, da so izpostavljene visokemu tveganju pranja denarja in financiranja terorizma, vključujejo:
Obstajajo določeni posli oziroma poslovne dejavnosti, ki so zaradi svoje narave bolj izpostavljene nevarnosti pranja denarja in financiranja terorizma. Za takšne dejavnosti veljajo igralnice, igralni saloni, dirkališča, investicijska podjetja, proizvajalci orožja, distributerji in trgovci z orožjem, distributerji in trgovci dragih kovin ter strokovnjaki, ki delujejo kot svetovalci ali posredniki (odvetniki, računovodje, davčniki, borzni posredniki).
Vse tovrstne stranke štejejo za stranke z visokim tveganjem, če imajo pomembno povezavo z eno od zgoraj naštetih dejavnost (npr. večina prometa izvira iz takšne dejavnosti). Na drugi strani je večina takšnih stranka tudi sama zavezana ukrepom PPDFT, kar seveda zmanjšuje tveganje.
Korupcija javnega sektorja je pomemben razlog za pranje denarja. Zato ljudje, ki opravljajo ali so opravljali vidne javne funkcije ali so z njimi tesno povezane (na primer družinski člani oziroma tesni sodelavci) lahko predstavljajo povečano tveganje.
Tovrstne osebe moramo zato prepoznati ter pogodbena razmerja in vse transakcije spremljati s povečano pozornostjo.

Po zakonu (ZPPDFT-1) so politično izpostavljene osebe tiste, ki delujejo ali so delovale na vidnem javnem položaju:
Med politično izpostavljene osebe štejejo tudi ožji družinski člani takšnih oseb: zakonec ali zunajzakonski partner, starši ter otroci in njihovi zakonci ali zunajzakonski partnerji.
Enako velja za ožje sodelavce, za katere je znano, da so skupaj dejanski lastniki ali da imajo kakršne koli druge tesne poslovne odnose s politično izpostavljeno osebo. Ožji sodelavec je tudi fizična oseba, ki je edini dejanski lastnik poslovnega subjekta ali podobnega pravnega subjekta tujega prava, za katerega je znano, da je bil ustanovljen v dejansko korist politično izpostavljene osebe.
Omejevalni ukrepi ali sankcije, kot se tudi imenujejo, so ukrepi, s katerimi želi mednarodna skupnost od določenih držav ali/in drugih subjektov (poslovnih subjektov, posameznikov), ki ogrožajo mednarodni mir in varnost, brez uporabe sile doseči spremembo njihovega ravnanja tako, da to ne bo več ogrožalo mednarodnega miru in varnosti.
Po Ustanovni listini Organizacije združenih narodov (OZN) je Varnostni svet OZN tisti, ki z resolucijami sprejema takšne za vse države članice OZN zavezujoče ukrepe.
Tudi Evropska unija samostojno sprejema omejevalne ukrepe skladno s cilji svoje zunanje in varnostne politike. Ti ukrepi so obvezni za vse države članice.
Načeloma lahko določene sankcije predpiše samostojno tudi naša država, vendar je to v praksi izjemno redko.

